Kot strela z jasnega nas je zadela navica, da LX pokal letos ne bo. Očitno smo se tako navadili na to tekmovane, da si prvega dela jadralne sezone ne znamo predstavljati. Ampak to je bil bolj sebični pogled na nekaj, kar je bilo in zdaj ni več. Odpoved tekmovanja je prinšala sporočilo, da se v firmi LX nekaj dogaja in ker smo jadralci bolj ali manj odvisni od znanja, domišljije in pač vsega, kar je vgrajeno v LX navigacijsske inštrumentem, smo bili vsi najbrž tudo malo v skrbeh. Razen Mihe Thalerja, ki je nehal leteti in je pretežno vztrajal na nekih drugih inštrumentih. Najbrž smo si vsi predstavljali, da je LX večna v svoji enotnosti, a ker nič na svetu ni večno, smo se morali sprijazniti, da tudi LX kaže v teh okvirih spremembe.

LX-haza na letališču v Szatymazu še zmeraj stoji in najbrž bo tudi kmalu dobila svoje stanovalce. upamo samo lahko, da bodo posledice četrtkove nevihte, ki je štiri ure zalivala letališče in polja v okolici Szegeda, spret dobila bolj suho podobo. Zanimivo je bilo gledati večerni pristanek Petra Szaba z AN-2 v namočeno stezo, voda pod kolesi je brizgala v zgornje nadstropje. Peter Szabo je prek zime še okrepil svoje letališče z zidanim kaminom na prostem in se eno mizo s klopmi, seveda pokrito s slamnato streho. To bo nekoč vodil Szabo mlajši, ki se zazdaj sprehaja po letališču še v vozičku, v spremstvu gospe Ester Szabo.

Ker je vsako potovanje pa če je še tako kratko prežeto z nekimi naključnimi dogodki, seveda tudi najino z Gregorjem Ambrožičem, po duši ortodoksnim računalničarjem Mobitela, ki tako sovraži word, da ga na svojem računalnikui nima, ni minilo brez tega. V Celju, kjer sem pobral prikolico z letalom, je prav takrat prostal žirokopter. Mladi komunikativni pilot je povedal, da je priletel iz Korzike in da nadaljuje svoje potovanje v Italijo. Poleg njega je bil tudi kolega z motoriziranim zmajem. Žirokopter, čudo tehnike, je bil povsem industrijski izdelek, narejen v Španiji. Spomnil sem se na našega ljubljanskega Toneta Magistra, ki je takoj po vojni zaradi spleta okoliščin postal na slovenskih letališčih perosona non grata (o tem bomo še kaj več napisali), in da bi uresničil svojo željo po letenju, si je umislil enega prih zmajev in več kot stodvajsekrat skočil iz Šmarne gore. Ampak to je bila uresničitev drugega dela njegove želje po letenju, ki je bila tudi zadnja. Pred tem je namreč naredil žirokopter, ki se je ohranil na fotografijah in po delih v njegovi veliki delavnici v hiši pod Šmarno goro. Moram priznati, mislil sem si , da je bil Tone s svojim žirokopterjem sanjač. Ampak ko sem zagledal Korzičana in njegovo letalno napravo, mi je bilo jasno, da je bil Tone na tej poti že pred štirimi desetletji.

Najbrž vas zanima, kakšna je bila usoda Tonetovega žirokopterja? Nekega dne je s svojo napravo prišel na letališče v Lesce, in ko ga je zagledal France Primožič, ga je nagnal, češ s tem čudom pa tukaj že ne boš delal zgage. In tako so nam ostale samo slabe fotografije in nekaj delov - za slovenski letalski muzej.