Ponedeljek. Fantje so bili po sestanku za letenje enotnega mnenja – eni so bili 100 - in drugi 1000-odstotno prepričani, da letenja ne bo. Na štartu je že lepo deževalo, ko je prišel ukaz: odločitev o vzletu za prvo uradno disciplino bo padla čez eno uro. Pri letalih ni bilo več nikogar, bele ptice so samevale, en sam pilot je dremal v kabini jantarja, dokler niso prišli njegovi prijatelji in ga vrgli v realnost – na dež.
Maks Berčič si je za LX pokal izposodil letalo LAK 12, svojega DG 400 z motorjem pa je posodil Branetu Ivanušu. Nekoliko čuden je bil občutek v soboto, ko smo neuradno leteli, da je v LAK-u sedel za krmili nek povsem drug pilot. LA na repu je vselej, kot totem določenega plemena Indijancev, pripadal samo Albinu Luinu. Ponedeljkov popoldan je zato prinesel čuden pogovor, vsebina pa se je sukala okoli vprašanja ali se lahko značaj lastnika, ki je več let krotil letalo, vanj tudi naseli? Morda boste dejali, da je vprašanje povsem izmišljeno. Ne bi rekel. Določen tip pilotov si vselej izbira določen tip letala, to je tako nekako, kot z lastniki psov. Agresivni piloti letijo leteče sablje, bolj pohlevni pa čebelice. Lastniki psov so na koncu zelo podobni svojim štirinožcem, imajo podoben značaj in preprosto spadajo skupaj. Tudi jadralci in njihova letala. Edina izjema, ki jo poznam, je Boštjan Pristavec, on leti tako največjega ASH z razpetino 29 m kot malega apisa.
Ampak Maks Berčič je sredi dneva nenadoma začel pakirati LAK-a v prikolico, pozdravil je prijatelje (Luigija, Starega, Jureta in druge), pobasal ženo Meto, nekoč prav tako jadralko, vnučka Tima in psa Švejka ter odpeljal proti Ljubljani. Brane Ivanuš, sin znamenitega Dušana, enfant terribla slovenskega jadralnega letalstva prejšnjega tisočletja, ki je prvi (in doslej edini) letel z jadralnim letalom trener iz Ljubljane v Split, in ki je poznavalec družine Berčič, saj sta z Aljo Berčič par, je to virtualno vprašanje definiral takole: »Maks je bil žrtev LAK-a. Letalo je neizmerno težilo k velikim peščenim njivam. Krotiti ga je moral kot pobesnelega konja. To požre veliko moči.«
In ker je Maks gentleman, vse pilote iz AK Ljubljana je sam prijavil za LX pokal in veselil se ga je kot otrok, pač tega nasilja letala nad človekom, preprosto ni prenesel. Prijatelji so mu hoteli sneti kolesa z voza, a niso pravi čas prišli do dovolj močne dvigalke, da bi lahko namero uresničili. To, da se je Maksu utrgalo zaradi česa drugega, je natolcevanje.
Kaj se je doslej še dogajalo? Peperko je bentil, češ, dan poprej, ko je bilo vreme za tekmo, ni bilo letenja, zdaj ko dežuje, pa bi želeli čudež. On in Pristavec (na drugem sedežu je Bojan Paldauf) sta predvideno nalogo (tja in nazaj, od 79 do 199 km) edina opravila, ampak saj sta skoraj edina tudi poletela.
O seksu kot dopolnilni dejavnosti jadralcev bom skušal v nadaljevanju še kaj napisati, ampak že zdaj povem, da bo vsaka podrobnost s slovenskimi jadralci zgolj naključna.