Četrtkov jutranji pogovor s Ferencem se je končal, še preden se je dobro začel. Vselej je veliko možnosti, da pogovor zmoti kakšna nujna zadeva, denimo, kava, ampak tema je zagotovo aktualna. »Si se med letom že kdaj postavil zunaj sebe, si skušal nase pogledati neobremenjeno, kot da bi gledal na nekoga tretjega?« je bilo njegovo vprašanje, ki ga, žal, nisva razširila dlje od vprašanja.

Ker za svoja pisna nakladanja uporabljam kolege, bi bilo dobro, tako kot je nakazal sogovornik, povedati še kaj o sebi. Seveda, zavedam se, da problemov v bistvu ni, če pa se zdi, da so, so opazovalčevi in nimajo povezave s stvarnostjo.

Četrtkovo vreme je bilo izvrstno, ampak bolj kot se je let razvijal, večja zmeda je nastajala v konceptu mojega leta. Šele tik pred odletom mi je Seba razložil pomen neke točke v navigacijskem računalniškem programu, ki ga doslej nisem še nikoli izpolnjeval. Navodila za stare računalnike živijo kot ljudsko izročilo, iz ust v usta. Občudujem računalničarje, kaj vse lahko naredijo, kako lahko postavijo sektor v sektorju, kako ga lahko odrežejo in preoblikujejo, kot krojač, ki se loti izdelave fraka. Fino se mi je zdelo, ker sem končno vnesel celotno nalogo v svoj stari računalnik. Zunanji problem, ki ga ne opažam samo jaz, so navodila za uporabo teh sofisticiranih navigacijskih sistemov, ki bi morala biti napisana prijazno za uporabnika. To je sicer tisti del problema, ki ga zdaj spet postavljam iz sebe na nekoga drugega, ampak dejstvo je, da tehnologi in načrtovalci pišejo navodila sami zase in za tiste, ki že vse vedo.

V zraku pred štartom sem nekajkrat raje odpeljal iz gneče, FLARM se je prižigal kot novoletna jelka (Erazem mi ga je znova usposobil v nekaj minutah), zdelo se mi je, da vlada v skupinah, ki nastajajo, precejšen nered, tu in tam je kakšno letalo postalo neposreden kamen spotike in tudi sam sem se zalotil, da je včasih kakšna krožnica, ki jo peljem, najbrž komu v napoto. Dvakrat sem se odpeljal iz gneče in skušal poiskati kakšno dviganje v miru. Spomnil sem se Staroviča, ki me je pred tremi leti blagohotno opomnil, naj ne bom v skupinskih kroženjih preveč pameten, da to ni mesto, kjer bi lahko izkazoval, da znam najti središče dviganja bolje kot drugi. Ja, Vojko tu zagotovo manjka, morda bi še kdo potreboval njeegov nasvet.

Tokrat sem sklenil, da se med letom ne bom pridružil dogovorjeni ljubljanski frekvenci, ker iz pogovorov s svojimi ne morem dobiti nobenih uporabnih podatkov, s katerimi bi si lahko ustvaril podobo vremena, poleg tega pa se preprosto ne znam dogovoriti za sodelovanje. Doslej na tekmi med letom še nikoli nisem zasledil vsaj delček klubske organiziranosti. Zato sem se raje potuhnil na celjski frekvenci. Njihov koncept komunikacije je veliko boljši. Nobene nervoze, vsak zmeraj pove, kaj se mu dogaja in kako napreduje, to pa je dovolj, da si lahko ustvariš podobo vremena na trasi, ki jo obvladujejo. To, da nimam inštrumenta s funkcijo TEAM, ta omogoča, da ugotoviš, kje nekdo vrti dobro dviganje, me ne moti.

Let se mi je začel sesuvati, ko sem iz Baje obrnil na sever, pot pa je vodila mimo atomske centrale v Paksu in prepovedane zone. Nikakor se nisem mogel odločiti, po kateri strani Donave naj zaobidem oviro. Izbral sem zahodno obalo Donave, oblaki so bili lepi, ampak do konca nisem ugotovil, kam se moram postaviti, da bodo prijeli. Ko sem poslušal Celjane, se mi je zdelo, da letimo v dveh različnih svetovih, oni so nenehno javljali 4-, 5- in večmetrska  dviganja, sam sem se ubadal z 1- do 2- metrskimi. Ko sem bil že mimo znamenitega Paksa, se je zmeda v odločitvah nenehno dopolnjevala. Najprej sem želel do znamenitega mosta na Donavi pri Donaufeldvarju, potem sem ugotovil, da je tam zgoraj že meja prepovedanega zračnega prostora, ki ga ne morem videti na inštrumentu, polovico časa za nalogo se je izteklo. In sem obrnil na jug. Med potjo srečam češkega DG 1000, že dan prej sem občudoval fantastično letalo in najbrž tudi pilota. Mirno je zapeljal čez Paks, jaz pa za njim, malo bolj na robu, ampak še zmeraj v prepovedanem območju.

V tem slogu se je let nadaljeval. Ko bi na koncu moral let podaljšati  daleč v tretjo točko, se mi je nenadoma zazdelo, da je 110 km, ki jih je treba še preleteti do cilja, preveč za čas, ki mi je ostal in sem obrnil. Na koncu sem vrgel vstran 15 minut, valjal sem po zraku, grizel jabolko, in da bi bila ironija še večja, po samih dobrih dviganjih, kot kit med tonami planktona in si našteval napake tega dne.

Bila je katastrofa od leta, ampak vseeno je bilo lepo. Za Paks bo treba tekmovalni komisiji odšteti 12 piv. Ja, zjutraj je nekdo omenil Junga pa Freuda in one mojstre za psihologijo. Ti bi imeli precej dela na jadralnih tekmovanjih. Sam sem se že postavil v vrsto. Ker gledam zdaj na sebe od zunaj, nisem zapisal, da bi v tej vrsti želel še koga. Pravzaprav je kakovost, če se lahko s kom v miru pogovarjaš o nečem, kar ti je še kar blizu.

»Kava je zanič, avtomat so oprali z vodo in natočili. Če bo vreme takšno, v zraku ne bo pravega veselja,« štartam v petkov dan z negativnimi valovi, Ferenc pa: »Si že izgubljen. Prepričati se moraš, da je kava najboljša …«
»Ne, ne morem iz sebe. Za to rabim nekoga drugega.«

Prime kavo in jo zlije v travo.